V iluzijah in otopelosti miselnega uma ni prostora za modrost.
Modrost je posledica prodornega samospoznavanja in čuječega izkušanja življenja.
P ot Modrosti je vabilo vsem, ki iskreno iščete pot do prave sreče, miru in osvoboditve od duševnih stisk, zmedenosti ter dvomov.
To je pot, ki preko odkrivanja, spoznavanja in živenja bistvenih znanj za življenje, vodi do notranje-spoznanih odgovorov in usmeritev. Pot, ki nam preko samospoznavanja razkriva lastno notranjo luč in ji postopoma sledi ven iz temačnosti enotnega človeškega trpljenja.
Vsem, ki hodimo po tej poti samospoznavanja, naj naslednji utrinki s poti, služijo kot subtilni smerokazi po brezpotju našega notranjega sveta.
Utrinki s poti
OPAZOVANJE
Znamo razmišljati. Pa vendar, ko se vsedemo k vaji opazovanja, nadaljujemo z razmišljanjem. Zdi se, kot da si vzamemo čas zase, da lahko v miru razmišljamo.
Nikakor ni nič narobe z razmišljanjem, in še manj s tem da si vzamemo čas zase, za mir, tišino in kontemplacijo. Je pa pomembno, da ko se odločimo za vajo opazovanja, to je razvijanja uma, ki lahko opazuje vse bolj objektivno in mirnodušno, da tja nenehno vračamo pozornost in energijo. Seveda, bomo opazovali z mnenji, pomeni, nameni in podobnim. A del vaje je, da tudi to postopoma postaja in ostaja objekt našega opazovanja.
S tem, bo opazovalni um začel pridobivati na širini in prodornosti. Vse dokler se nekega dne z delnim spoznanjem ne dotaknemo tistega dela uma, ki ne deluje preko misli in ki ni osnovan na “jazu”. Takrat se tudi opazovalec, četudi le za nekaj trenutnov, razstopi. Kar ostane, je zgolj priča. Priča, ki le priča.
Vrnitev nazaj v miselni um in realnost “jaza” bo mogoče prinesla nov cilj, novo stremenje in novo navezanost. Opazimo tudi to …
V MIRU JE NEMIR
V miru je nemir, v nemiru ni miru.
V svobodi je navezanost, v navezanosti ni svobode.
Ko smo v miru, je lahko tudi neprijetnost, kot del celote, izkušena skozi mir. Ko smo v nemiru, se naše dojemanje zmanjša na neprijetnost, ki se zdi kot celota in s tem edino kar obstaja.
Enako velja za svobodo.
TRPLJENJE JE ODLOČITEV
Ob dejstvu, da se trpljenje odvija na psihičnem nivoju (za razliko od telesne bolečine), lahko prepoznamo, da je en del razloga za trpljenje odločitev zavednega ali nezavednega uma. Drugi del pa, ostajanje uma v času (preteklosti ali prihodnosti).
Zatorej se je za razrešitev prvega dela izvora trpljenja pomembno vprašati “zakaj se odločam za to trpljenje?”
Z dovolj iskrenosti pridemo do spoznanja, da vsako trpljenje nosi sebičen motiv, kar vodi do odločitve po ohranjanju tega psihičnega stanja.
POT K RESNICI
Pot k resnici* vodi preko samospoznavanja.
Samospoznavanje vodi do bolj in bolj prodornega prepoznavanja neresnice.
*resnica = iskrenost, mir, sreča, ljubezen, svoboda, bog
ŽELJA PO VEČ
Na poti samospoznavanja, je želja po več večinoma večja od subtilnih, a pomembnih sprememb.
Predvsem v času osebne stiske je torej pomembno, da občasno zastanemo v umsko prenatrpanem vsakdanu in prepoznamo razliko med preteklim in trenutnim.
Spremembe, naj bodo še tako małe, so namreč veliko lažje prepoznavne, ko se uspemo umsko vsaj malo umiriti. Prepoznavne pa niso samo v obstoju, ampak tudi (in veliko pomembneje) v svojem kumulativnem učinku na naše živenje.
Te zaznave so ključne, in nam dajo prepotrebne pomirjenosti in moči za nadaljevanje poti. Poti, ki vodi vedno bližje.
Kako naj ohranim mir?
V enem izmed pogovorov med učiteljem Novom je Mitja vprašal “Kako naj ohranim mir?”
Novo je odgovoril, da je to že samo po sebi napačno vprašanje. Kajti miru ni mogoče ustvariti ali ohraniti, saj ne izvira niti iz telesa, niti iz uma, niti iz čustev. Mir izhaja iz našega bistva, duše, torej nečesa kar je preko telesa, uma in čustev in s tem preko naše aktivnosti ali kontrole.
Zatorej se je veliko bolje vprašati “Kaj vse mi povzroča nemir?”
Vodilo pri iskanju miru
Razgovor med učiteljem Ramakrišno in učencem Vivekanando:
V: Kako naj dobim najboljše od življenja?
R: Sooči se s svojo preteklostjo brez obžalovanja. Izvršuj svojo sedanjost z zaupanjem. Pripravljaj se na prihodnost brez strahu.
Bojišče
Ko misel postane vse pomembna,
notranji in zunanji svet postaneta nenehno bojišče.
Otopelost uma
Bolj ko se prepuščamo miselnemu umu, bolj otopel postaja um.
Z vse večjo otopelostjo uma, se moč vseh psiholoških vtisov na um poveča.
užitki
Uživanje in izkušanje zadovoljstva samo po sebi ni problematično.
Problem nastane v trenutku, ko se navežemo ali postanemo odvisni od izkušnje užitka ali zadovoljstva.
Opazovanje v smislu Srednje Poti
Buda je govoril o Srednji Poti. Ta je lahko interpretirana na več načinov, in napačno interpretirana na še več načinov.
V kontekstu pravega samoopazovanja je Srednja Pot uporabljena kot opažanje razkola med nasprotujočimi si hotenji (hočem to, ampak vem, da tega ne smem – kar je nasprotujoče hotenje). Kar se običajno zgodi v takem primeru, je da ali popustimu hotenju (se zadovoljimo) ali pa ga represiramo – prvo vodi v razočaranje, drugo v nezadovoljstvo. V obeh primerih pa je rezultat ponovno pojavljanje istega hotenja.
Če se vrnemo nazaj k Srednji Poti, pa se ne eno ne drugo ne zgodi, saj v tem primeru pozorno in objektivno opazujemo sam razvoj ali “cvetenje” hotenja ter mirnodušno puščamo kanaliziranje energije samega hotenja brez vmešanja v obliki represije, kontrole ali zadovoljitve. To puščanje “cvetenja” posledično vodi do tega da hotenje naravno, samo od sebe, slabi in se, glede na njegovo pogojeno moč, postopoma preneha pojavljati.
Takšno opazovanje je eno izmed bistev Srednje Poti in pripelje do nekonfliktnega uma in živenja.
Trud je ovira
Ne moremo videti prave lepote narave, ker se jo trudimo videti.
Ne moremo biti v pravem miru, ker se trudimo biti v miru.
Ne moremo biti resnično srečni, ker se trudimo biti srečni.
Ne moremo samo biti, ker se trudimo biti (nekaj).
POTREBE IN ŽELJE
Problem ni v tem, da nimamo tega kar si želimo, ampak v tem, da ne sprejemamo kot zadostno to kar imamo.
Živenje po potrebah (spontanost) vodi v trajen mir in zadovoljstvo – prepoznavamo in uporabljamo to kar imamo, nam je dosegljivo in je ob nas.
Živenje po željah (akcioznost) vodi v nemir in nezadovoljstvo – iščemo nekaj kar ni ob nas ali to česar nimamo.
Potrebe so neobhodne … želje so nepotrebne.
DVA NAČINA ŽIVENJA
Obstajata dva načina živenja:
– Živenje iz spomina, razmišljanja, tehtanja in analize.
– Živenje iz opazovanja, poslušanja in čutenja.
Prvi način nas ohranja v konfliktu in trpljenju. Oz. v krščanski terminologiji, ta način nas drži v peklu.
Drugi način pa nas vodi do lahkotnosti, sreče, miru in svobode. Oz. povedano drugače, ta način nas vodi v raj.
Pot iz prvega načina v drugi način je pot samospoznavaja.
Samozadostnost
Rast zavedanja pomena samozadostnosti je vsekakor positivna in potrebna. Vendar pa na tej poti proti zmanjševanju odvisnosti ne smemo spregledati ali preskočiti prvega, ključnega koraka. Prava samozadostnost se vendarle mora začeti v nas samih, znotraj našega uma. Začeti kakorkoli drugače bi pomenilo zgolj grajenje dodatnih odvistnosti, ne glede na to kako “uspešni” smo v organiziranju in kultiviranju našega okolja in odnosov.
Mir in uspeh
Da dosežemo uspeh, moramo vložiti trud in iti skozi določeno nelagodje.
Da smo v miru, ni potrebno truda niti nelagodja.
Problem človeštva je v tem, da mislimo, da je biti v miru neke vrste uspeh.
UJETOST V ČASU
Ko se oklepamo misli in jim dajemo pomen preko njihove praktične vrednosti, ostajamo v času. Ostajati v času, pomeni, da je resničnost, ki jo dojemamo v preteklosti ali v prihodnosti – torej ne v tem in ne s tem kar trenutno je.
Dokler ostajamo v času (kar je za večino ljudi ves čas), ostajamo v naši časovno pogojeni realnosti, medtem ko izkrivljamo resničnost tega trenutka. Z drugimi besedami, sebe, drugih, naših odnosov, stvari, situacij ne vidimo takšnih kot v resnici so. Vidimo jih skozi prizmo našega spomina in s tem izkrivljene, popačene, neresnične.
Ostajati v času, pomeni ostajati v konfliktu med osebno realnostjo in resnico. Pomeni ohranjati zmedo, nesigurnost, nemir in nenehno iskanje.
Izjemnega pomena je, da začnemo prepoznavati problem časa, ostajanja v času in vpliva tega na naše živenje. Pot ven iz časa se torej prične s prepoznavanjem tega kar je – naše ujetosti v času.
JAZ SEM MISLI
Vabljeni k kontemplaciji razlike med naslednjim:
” Jaz razmišljam ” in ” Jaz sem razmišljanje “
ali povedano drugače:
” Jaz imam misli ” in ” Jaz sem misli “
Resna kontemplacija o tem nas vodi do vse jasnejšega zavedanja vpliva miselnega uma (spomin/prepričanja) na naše življenje.
Isti stavek, dve smeri, dva cilja
Medtem, ko opazujemo razcvet zla skozi WEF in sorodne organizacije, je zanimivo pogledati njihov slogan. Namreč, če ga postavimo na premico življenja, slogan “Ničesar si ne boste lastili in boste srečni!” velja v dve smeri. Ena smer je WEF smer, medtem ko je druga, diametralno nasprotna, smer samospoznavanja in duhovnosti. Seveda, odvisno od smeri, ta slogan vodi do različnega cilja.
Razčlovečenje, Suženjstvo, Pekel < — WEF+ — “Ničesar si ne boste lastili in boste srečni!” — Samospoznavanje / Duhovnost — > Humanost, Svoboda, Razsvetljenje
Pazljivo izberite svojo smer.